Dec 29 2010

Božič, pogreb in moja strenana žlahta

Letos so tile novoleni praznki prav nesrečno čez vikend. v petek smo takoj po službi odrinili proti Ljubljani. Na tradicionalno božično večerjo.

Kot ponavadi se še niti slekli in sezuli nismo, ko je mama vsa nestrpna nosila na mizo prevelike količine mesa in potem vsakih nekaj minut napol proseče napol ukazovalno prigovarjala:
“Dajte vzet za jest no. To je treba danes pojest. Jutri ne bo več tako dobro.”
Še predenj smo dobro zagrizli v hrano, je že začela svoj ceremonial z darili. Da Božiček prinese darila za zaveso pri stopnicah je verjetno samo naš privilegij.
Na srečo so bile med darili tudi tri buteljke koprskega Refoška, ki so romale na mizo.
Verjetno kot družina nismo prav nič posebnega, če rečem, da ne funkcioniramo ravno najbolje. S sestro sva siti posestniškega očeta, on pa nama vztrajno očita, da sva se odselili tako daleč. Kdo bo pa nadaljeval družinsko tradicijo v najlepši vasi čisto blizu Ljubljane.
“Ljubljana je prestolnica. Tukaj je napredek, tukaj je vse. Vidve pa v tiste jebine .” Se opravičujem izrazu, ampak midve po njegovih merilih živiva v jebinah.

Sestra itak ni navezana na to “čudovito” vasico, meni pa se bruha, da bi živela zraven njega. Najraje ga imam enkrat na dva meseca, za Božič in Veliko noč.

Spila sem tri glaže vina in bila sem ravno pravšnje volje, da sem ga poslušala. Njegove izpovedi, opravičevanja, očitanja. Ravno prav, da sem se mu lahko smejala in da mi ni bilo treba naglas povedati, da mu kakšnega dogodka, ki ga je zagnano opisoval,  še nisem čisto oprostila.

Božični vikend smo preživeli, vesela sem se vrnila v ta moj planinski raj.

Le nekaj dni za Božičem pa se nam zgodi tetin pogreb. Oče je imel štiri sestre in enega brata. Karakterno močna in samozavestna druščina. Pokojno teto sem imela rada. Bila je vdova skoraj štirideset let in nikoli po moževi smrti ni našla moškega, s katerim bi lahko nadaljevala svoje življenje. No, zdaj sta skupaj. Rokenrol. Imela je svoj pogled na svet, brez dlake na jeziku. Pri njej si vedno vedel pri čem si. Nobene hinavščine. Taka sem. Vzemi ali pusti.

Po pogrebu smo šli v gostilno. Spoznala sem sorodnike, ki niti niso tako daljni in srečala tiste, s katerimi se že dolgo nismo videli. Hecno kako žalostni dogodki združujejo. Oče je po skoraj enem letu spregovoril s svojim bratom in se z njim šalil. Oba tako prekleto ponosna, da raje ne govorita, kot da bi si pogledala v oči in si povedala kar jima gre.

Opazovala sem to svojo veliko družino. Naj bo še tako strenana, moja je. Če še tako bežim od nje, sem njen del. Zaradi njih sem taka kot sem.

  • Share/Bookmark

4 odzivov

Starejši zapisi »