Maj 25 2010

Težke odločitve

Objavil mlekarca 25.05.2010 pod Vsakdan, Življenje je lepo

Življenje je kratko. Ali bolje rečeno, dnevi prehitro minevajo, da bi jih zapravljali nekje ali z nekom, kjer nam ni prijetno. Pa je lahko to zveza, ki ne štima, služba, ki te ne izpolnjuje, sobica, ki te utesnjuje… Situacij je verjetno malo morje. Na posamezniku pa je breme kako tako situacijo spremeniti v prijetnejšo.
Zagotovo je ena težjih odločitev prekiniti zvezo s partnerjem. Še sploh, če tisti drugi ni za prekinitev. Če se prej ni bil pripravljen potruditi, da bi rešil zvezo, je potem naenkrat poln obljub, pospravljat začne nogavice za seboj, umazano posodo je pripravljen zlagati v pomivalni stroj, nekaj časa celo čisti straniščno školjko, potem ko na njej prebere pol sobotne priloge. (Če sem lahko malo sarkastična.)

Druga po vrsti se mi zdi odpoved v službi.

Pripravljala sem se na tole, obljubljala sama sebi kakšno leto. Vsakič, ko me je zasačil kakšen malce depresiven dan, sem si obljubila. Tako ne gre več. Pa sem potem popustila. Prespala. Saj mogoče pa bo.

To pomlad pa se je zgodilo toliko stvari, ki so bile drobni signali, da je čas, da se odločim. In sem se. Potem sem čakala pravo priložnost, da povem. Da se pogovorim. Včeraj sem se ob dveh usedla v avto in se odpeljala k šefu. Če ga v pisarni ne morem dobit, grem pa jaz k njemu. In sva se pogovorila. Bilo mi je težko.

Nočem, da izpade, da ga puščam na cedilu. Želim si, da bi razumel, da si želim poizkusiti kar si že dolgo dolgo želim. Če ne bom zdaj, verjetno ne bom nikoli. In potem mi bo žal da nisem poizkusila.

Ko sva se razšla, sem se mu zahvalila. Ker me razume. Ker se zaveda, da je to že dolgo moja želja. In ker je zato, da še vedno sodelujeva. In da sva še naprej lahko prijatelja.

Po eni strani ni dobro, če je šef hkrati tudi tvoj prijatelj. Ni samo poslovni odnos. So tudi čustva. Po drugi strani pa se lahko morda še bolj odkrito pogovoriš. In upaš, da ne bo zameril.

Blodim.

Ena večjih odločitev v mojem hitrem življenju je, da se malo umirim, postanem samostojna podjetnica, dokončam svoj atelje, in tipkovnico zamenjam za čopiče, barve,  les, platna, pohištvo, čebelnjake… Da zaživim svoje sanje u polno.

  • Share/Bookmark

5 odzivov




5 odgovorov v “Težke odločitve”

  1.   Pika - 25.05.2010 09:37

    Noro. Bravo. Za pogum. Pravilna odločitev, da poslušaš sebe! Sem ti malo fovš, a privoščim maksimalno. Fovšija zgolj iz lastne nemoči narediti kaj podobnega!
    UŽIVAJ!

  2.   mlekarca - 25.05.2010 10:06

    Hvala :)
    Veš, pride moment, ko se vsa energija, moč usmeri v to kar si želiš. Ko res verjameš, da ti bo uspelo. In tisti moment moraš izkoristiti.
    Tudi jaz sem dolgo rabila, da sem začutila pravi moment.

  3. nevenka  nevenka - 11.08.2010 10:51

    Zelo romantično se mi zdi tako gledanje na življenje, tvegano. A brez tveganja ni sprememb.
    Vem, da je močna želja veliko gonilo v življenju.
    Vsekakor upam, da bo volja dovolj za srečno pot.
    Sama sem tudi na tem, da bi se želela osvoboditi,
    a ničesar takega ne najdem v sebi, od česar bi se ob zadovoljnem ustvarjanju dalo živeti.
    Poezijo sem začela pisati mnogo prepozno, brez imena, pa nimaš trga. Še založnika ne najdeš, če nisi dovolj “avantgarden”.
    Včasih se počutim kot kak obsojenec. Res.
    Samotar sem po duši, narava mi je blizu, nisem rada v pisarni. Prepozno sem se izoblikovala, preveč stvari me je vleklo.

    Spoštujem pogum in vizijo.

  4.   mlekarca - 11.08.2010 11:24

    Pa vendarle bi bilo treba poizkusiti Nevenka. Nikoli ni prepozno začeti znova.
    Prebrala sem pesmi in meni so všeč. Morda bi bile v kombinaciji z ilustracijo še bolj privlačne?

  5. nevenka  nevenka - 11.08.2010 11:31

    :-) gotovo bi bile. Seveda. Lep videz knjige, skrbna izdelava sta vedno pomembna.

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !