Jul 08 2009

Eno po rit?

Objavil mlekarca 8.07.2009 pod Vsakdan

Resno se sprašujem, če je njeno poslanstvo na tem svetu, da me je.. u glavo. Jezna sem. In žalostna. Ne znajdem se več. Ne vem več kako naj vzgajam, če sem jezna in žalostna. Kako naj prekinem ta krog v katerem se vrtiva. Ona tuli, tolče okrog sebe, karkoli naredim je narobe, jaz se trudim ohranjati mirne živce, preusmeriti pozornost na zanimivejše stvari. Pa vendar se vedno vrneva tja kamor ona hoče.

Dve leti ima pa imam občutek, da ji nisem kos. In potem je tu še njen brat. Čuti, da se njej več posvečam, pozornost hoče tudi on. Na isti način. Z jokom. Z dejanji za katere ve, da me jezijo. Kar se ne sme, je najlepše početi.

Ura je pozna, poskušam ju spraviti v posteljo. Počasi se vlečeta po stopnicah, vmes naredita vse, da bi se mama ujezila. Toda mama se ne da. Mirno se vlečem po stopnicah tudi jaz. Bratca spravim na gornji del pograda, pokrijem, poljubim. Potem v posteljo zleze še mala. Poljubim, pobožam, pokrijem. Zaželimo si lahko noč. Nekaj minut tišine. Veselim se že, da bo končno en večer, ko bomo mirno zapluli v noč. Toda potem se začne. Buba. Noga buba. Pomasiram, položim nogo nazaj v posteljico in pokrijem. Še druga. Sledi isti postopek. Nekaj sekund tišine, potem zbrca odejo s sebe in tuli. Bratec med tem že spi. Poskušam jo umiriti.

Eno uro se trudim, da bi jo uspavala. Mirno. Vzamem si čas, toda na koncu obupam. V akcijo gre tati. In takoj uspe!

Utrujena od neprestanih pogajanj si grem umit zobe. Razmišljam kaj počnem narobe. Kaj moram spremeniti, da bo naše življenje znosnejše.

In potem pride jutro. Oh, ta jutra. Najlepše je, ko pridem v službo, vonj po kavi in tišina. Nikjer joka, nobenega izsiljevanja.

  • Share/Bookmark

9 odzivov




9 odgovorov v “Eno po rit?”

  1.   xy - 8.07.2009 10:56

    Ravno včeraj je bil en podoben primer pri Varuškah (tiste gospe iz Velike Britanije, ki pomagajo pri problemih). Mislim, da sta oba otroka imela podobno obnašanje kot tvoja hčerka (sem bolj pozno začela gledati, tako da sem le za sina videla). Je trajalo 3 ure in pol, da je zaspal (od takrat, ko sta ga dala v posteljo). V glavnem, sin je prihajal iz sobe, vsakič imel kak razlog – mora nekaj povedati, bi imel še kakšno igračo, si mora splakniti zobe, ker si jih po umivanju ni splaknil dovolj itd. Starša sta prej popuščala in mu prinašala stvari itd., nato jima je varuška rekla, da tega ne smeta več početi. Zadnji dan je trajalo le še pol ure, da sta otroka zaspala, izpadov pa ni več bilo.

    A drugače te uboga? Se to neupoštevanje pojavlja le zvečer ali tudi čez dan? Kakšen je vajin odnos z možem, te on upošteva in izkazuje spoštovanje? Otroci namreč kaj hitro začutijo, kako stvari stojijo. Moj predlog bi bil, da se pogovoriš s hčerko, poskušaš izvedeti, zakaj se tako obnaša, potem pa določiti pravila in se jih DOSLEDNO držati. Nič ji masirati nog in podobnih stvari………..jo poljubiš in objameš za lahko noč in to je to.

    Držim pesti!

  2.   Biba - 8.07.2009 11:01

    Dve leti… najhujša leta za trmarjenje! Kasneje je vse lažje. Otrok več razume, se mu da dopovedati stvari, lažje se pogovoriš, mu kaj obljubiš… ;-) Saj bo lažje…

  3.   mami Maja - 8.07.2009 22:54

    Auuuuua.
    No, ja. V takšnih dnevih čisto sočustvujem s tabo, vem, kako zgleda – tako vreščanje in jok, kot občutek nemoči in nesposobnosti. Saj vse mine – sama se v podobnih situacijah tolažim s tem.
    Kaj pa vem, kakšna naj bi bila prava vzgoja in najpametnejši pristop, sem pa prepričana, da čisto vsak starš dela napake. Pri moji zdaj že skoraj 3 letnici deluje kopalnica. Za vsako brezsmiselno cviljenje, nespoštljivost, pretirano neposlušnost ipd, je šla dve minuti v kopalnico (ja, ja, tudi jaz gledam varuške) – in pomaga. Včasih gre celo sama v kopalnico, si zapre vrata in čez 16 sekund začne milo prositi če sme ven, ker bo pa zdaj zares pridna. Je pa že tudi dobila kako čez rit – pa naj me linčajo! Kakorkoli že – uboga. In gre sama spat. Smo pa imeli prav okrog drugega leta – ko je imela mlajša hči le tri mesece resnično krizo, ki je trajala dobrega pol leta. Kar nekaj noči sem izmučena prejokala, ker nisem imela pojma, kako naj se obnašam z njo. Zdaj je res OK, naj pa vseeno povem, da je hiperaktivna in se resnično veliko ukvarjam z njo. Čisto pri vsaki stvari, ki jo počnem je zraven, čeprav zato stvari delam 3 x toliko časa, kot bi jih sama.
    Drugače pa – z varuškami in knjigami, ali brez njih – neizpodbitno drži – če si ti živčna je tudi otrok.
    a, ja, pa še to – kak teden sem ji dala poljubček, ji voščila lahko noč in jo pustila samo. Drla se je, ampak vsak dan malo manj. Ko je bila najhujša kriza mimo, sva se zmenili, da če bo pridna in bo lepo zaspala, dobi tudi mamino pozornost s pravljico. Zdaj gremo ob 9h v posteljo, preberem pravljico, in ona zaspi sama.
    Recept zase boš najbrž mogla najti sama, me tukaj pa držimo pesti, da boste čimprej upeljali pravi red :)

  4.   Mlekarca - 9.07.2009 11:33

    Ko se mi že zdi, da najin odnos funkcinira, pride izredno stanje, ki vse poruši. Zdaj smo imeli norice – en teden smo se občutno bolj posvečali bratcu, potem jih je še ona dobila…

    Je pa tako kot je napisala mami Maja – tamala je hiperaktivna in potrebuje veliko pozornosti. Pa še prezgodaj rojena – prvo leto sem se v glavnem posvečala samo njej.

    Hvala za spodbude :) . Se mi zdi, da v takih situacijah to še najbolj pomaga :) .

  5. mamionline  mamionline - 17.07.2009 21:56

    kako situacija? Ste kaj izboljšali tempo uspavanja?

  6.   (Š)pelca - 31.07.2009 22:46

    Jap, križi in težave, ko smo mi imeli toliko starega sina, smo se vrgli v branje knjig, pa na nobeni ni pisalo v naslovu, da opisuje našega tamalega … a nam je uspelo, ker smo bili dosledni.
    Varuške na TV3 so pa zakon – zdaj v predpubertetnem času je kaka vzgojna po načelu teh varušk odlična zadeva, sine je šokiran, ko ne ve, kaj se dogaja, predpuberteta pa dosti bolj mila, kot bi bila, če bi mi, ta stari drugače ravnali.

  7.   lordwales - 3.08.2009 13:02

    Če prav razumem, razlika 2 leti, minus 9 mesecev nosečnosti, se pravi realno 24 – 9 = 15 mesecev.
    Se pravi drugi že po dobrem letu………….

    Pustmo vzgojo, ne vem zakaj je treba imeti oba otroka enega za drugim? imamo sosedo, učitelca, on visoki šef -razlika neeralno 4 elta, realno 3 pa komaj zmaguje………

    Mislim da je znosno družinsko življenje če otroci prihajajo na ta svet z enrealnimi 5 leti razlike. Nič se ne pridobi še se prva porodniška z z dopustom in bolniško štuka.

    Jaz ne popuščam do svojih nečakov – zapri vrata od kopalnice, po nekaj 10 opominih jih zapirajo. Do otrok spoštljivo, toda dosledna liberalna vzgoja. In bonusi za pridnost.

    Vidim pa da vsaj on ima avtoriteto………………..

  8.   dare - 3.08.2009 13:29

    Križana gora lord, če tebi ne šmelca čisto do amena !!
    Sicer pa ti garantiram, da je človek toliko mlajši od drugega , kolikor ima od njega kasneje rojstni dan.
    Realno te pa vprašam samo toliko, koliko otrok si vzgajal v življenju ??

    @mlekarca , sori, sem moral , je bilo močnejše od mene. Tebi pa želim, da čimprej prebrodiš težko obdobje. Verjamem, da mora to samo miniti in da ni treba za to študirati kakšne posebne strategije. Upam, da se boste že kmalu smejali, ko boste govorili, kakšen cirkus ste imeli kdaj z mularijo :) !! lp

  9.   mlekarca - 4.08.2009 09:11

    @lordwales med njima so tri leta in trije meseci. Sicer se s tvojo računico ne strinjam, se pa strinjam z doslednostjo.

    @mamionline – med dopustom se stvari ponavadi izboljšajo, tako da zaenkrat funkcioniramo :)

    @dare ni panike

    @(Š)pelca varušk ne gledam (ker jih tu pri nas ne lovimo), je pa sistem podoben kot v kakšnem priročniku (npr. Otroci so z nebes).

    Otroci vedno testirajo kje so meje in vedno jih hočejo malce premakniti. In ta bitka postane na momente utrujajoča.

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !