Arhiv za Julij, 2009

Jul 08 2009

Eno po rit?

Objavil mlekarca pod Vsakdan

Resno se sprašujem, če je njeno poslanstvo na tem svetu, da me je.. u glavo. Jezna sem. In žalostna. Ne znajdem se več. Ne vem več kako naj vzgajam, če sem jezna in žalostna. Kako naj prekinem ta krog v katerem se vrtiva. Ona tuli, tolče okrog sebe, karkoli naredim je narobe, jaz se trudim ohranjati mirne živce, preusmeriti pozornost na zanimivejše stvari. Pa vendar se vedno vrneva tja kamor ona hoče.

Dve leti ima pa imam občutek, da ji nisem kos. In potem je tu še njen brat. Čuti, da se njej več posvečam, pozornost hoče tudi on. Na isti način. Z jokom. Z dejanji za katere ve, da me jezijo. Kar se ne sme, je najlepše početi.

Ura je pozna, poskušam ju spraviti v posteljo. Počasi se vlečeta po stopnicah, vmes naredita vse, da bi se mama ujezila. Toda mama se ne da. Mirno se vlečem po stopnicah tudi jaz. Bratca spravim na gornji del pograda, pokrijem, poljubim. Potem v posteljo zleze še mala. Poljubim, pobožam, pokrijem. Zaželimo si lahko noč. Nekaj minut tišine. Veselim se že, da bo končno en večer, ko bomo mirno zapluli v noč. Toda potem se začne. Buba. Noga buba. Pomasiram, položim nogo nazaj v posteljico in pokrijem. Še druga. Sledi isti postopek. Nekaj sekund tišine, potem zbrca odejo s sebe in tuli. Bratec med tem že spi. Poskušam jo umiriti.

Eno uro se trudim, da bi jo uspavala. Mirno. Vzamem si čas, toda na koncu obupam. V akcijo gre tati. In takoj uspe!

Utrujena od neprestanih pogajanj si grem umit zobe. Razmišljam kaj počnem narobe. Kaj moram spremeniti, da bo naše življenje znosnejše.

In potem pride jutro. Oh, ta jutra. Najlepše je, ko pridem v službo, vonj po kavi in tišina. Nikjer joka, nobenega izsiljevanja.

  • Share/Bookmark

9 odzivov