Feb 26 2009
Strah ima velike oči
»Boš dala otroke spat ali pelješ kosmatinko ven?«
»Peljem kosmatinko ven,« sem se hitro odločila. Mrzel zrak mi sicer ni nič dišal. Še vedno me je vse bolelo, iz nosu mi je curljala voda. Toda za otroka nisem imela več ne živcev ne moči.
Na glavo sem poveznila najbolj toplo kapo, oblekla bundo in odšla v temno noč. Nebo je bilo posuto z zvezdami. Znova me je očaral Orion. Ne poznam veliko zvezd, ampak ko kakšno spoznam na nebu, je tako kot bi srečala znanca.
Počasi sem se vlekla po poti in razmišljala o vseh mogočih stvareh. Medtem je kužica izginila, iz teme se je začelo oglašati vse mogoče. Nekaj glasov divjih živali poznam, toda ti včeraj so bili nekaj novega. Žvižgajoče kričanje. Ne znam opisati. Nič več me ni bolelo, oči so bile na preži. Zbudila sem se v trenutku. Zažvižgala sem v temo, da bi se vsaj mrcina vrnila in mi dajala neko lažno varnost. Zdelo se mi je, da jo čakam celo večnost, v resnici pa verjetno ni trajalo niti minuto. Nikoli ne gre prav daleč. Verjetno je taka reva kot jaz.
Obrnila sem se proti domu. Nič več nisem vlekla nog za seboj. Korak je bil komajda slišen. Še dihala sem čisto potiho. V misli so se mi prikradli medvedi, lisice, podivjani jeleni…
V brlogu s skorajda metrskimi zidovi sem se počutila varno. Toplina doma, znani glasovi so vrnili mir v moje telo. Umila sem zobe, na hitro skočila pod topel tuš in se zavlekla pod odejo. Zraven mene je bilo slišati znano dihanje. Varnost. Toplota. Tišina. Zeeeehhhh…
Ja to so pa prednosti življenja na vasi
Samo če že živiš n vasi potem bi pa morala tudi vsaj poznati svoj okoliš. Jaz osebno grem velikokrat laufat v gozd po godznih poteh. To mi je izredna motivacija k tečem in “kao” prehitevam vsa ta drevesa sam samcat, pravi užitek. S tem da res dodobra poznam vse poti. Edino kar me je včasih malo strah. JA tudi moški imamo strah da nebo pomote:)
. Je da me nebi kakšen lovec zamenjal za kako divjad. Ker včasih se pa tudi podam skozi kake divje poti med grmovji in travniki. 
. Sem pač avanturist in divji človek kaj čem.
Ponata vsega je včasih ima res strah velike oči. Ampak k pa pomislimomal. Sej kar koli nepričakovanega se nam lahko zgodi tudi na cesti na ulici. vsepovsod a ne. Važno je da smo vedno in povsod samosvoji.
Lep dan še naprej.
Če bi slišal tisti zvok… kot bi nekaj nekoga pri živem telesu odiralo. Brrr… še danes me strese.
hihi, pr meni je isto, sam da me kužika še straši, k začne lajat v temo, takat me najbolj strah rata
Sploh kadar nimam baterije sabo 
Pa čeprav vsi vemo, da večina živali pobegne pred nami, tut največje 
Ja, res je