Nov 06 2008

Zgrešena izobrazba

Objavil mlekarca 6.11.2008 pod Otroci, Življenje je lepo

Sedela sem v kavarni in srkala dišeč napoj. Kava je že od nekdaj v meni vzbujala prijetne občutke. Ne vem, če je kdaj name delovala kot poživilo. Morda bolj obratno – kava me je ponavadi »skulirala«.

Ob kavi sem si privoščila še časopis. Brala sem članek o šolarjih, ki ne vedo kam na srednjo šolo ali kasneje na fakulteto. Ko sem bila sama v tej dilemi, ni bilo težav. Starša sta vedela kaj je zame najbolje in slepo sem upoštevala njune želje. Pristala sem na ekonomski srednji šoli, pa potem še na ekonomski fakulteti. Ekonomistka v nulo. Seveda so se vmes pojavljali pomisleki in želje, ki pa jih je oče uspešno zatrl. Kaj boš z umetnostjo! Kako pa lahko živiš od umetnosti!? Huh… Srečno?

Tole mojo ekonomijo si lahko zdaj nekam vtaknem, saj je ne morem uporabiti tam kjer si želim. Ne želim si delati v finančnem sektorju, prodajati še manj…

In kaj zdaj? Splet postaja moja šola. Brskam po knjižnicah, srkam nova znanja, žal mi velikokrat manjka osnova. Želim si delati v oblikovanju; spleta, podobe nekega podjetja, pa nimam pojma o 3D oblikovalskih orodjih. Toda obvladam svinčnik, čopič. Želim si delati z lesom. Obožujem njegov vonj, raznolikost, sledi življenja, uporabnost, pa mi manjka znanje o obdelavi lesa. Rada imam tudi platna, akrile, olje, staro pohištvo, ki mu lahko vdahnem novo podobo. Rada imam glino. Razbite lončke, pisane črepinje, ki novo podobo doživijo v čudovitem mozaiku.

Izobrazba je osnova, ki te vodi skozi življenje. Kot starš sem dolžna v otroku prepoznati kaj je tisto kar ga veseli, ga spodbujati, da svoje talente razvija in jih kasneje z veseljem uporablja tudi za preživljanje.

Zatorej obljubljam pred vsem svetovnim občestvom in pred samo seboj, da bom svojima otrokoma svetovala pot do izobrazbe, ki jima bo pisana na kožo. Pri tem ne bom upoštevala lastnih ambicij in frustracij.

Toda ravno ta obljuba je rezultat neke moje frustracije… Še imam čas, da jo odpravim. Na sebi. Ne na otrocih.

  • Share/Bookmark

12 odzivov




12 odgovorov v “Zgrešena izobrazba”

  1.   Bojčo - 6.11.2008 12:28

    Ja res toplo priporočam SVETOVANJE pri izbiri izobrazbe. To te lahko zaznamuje za celotno življenje. To vidim pri moji punci, ki ji dipl. ekonomist in s tem faksom je živa katastrofa. Službo je dobila ful težko, prisiljena sva se bila preselit v lj in še in še..plača je katastrofa…
    Ko pride iz službe je velikokrat slabe volje itd… v srednjo šolo se je vpisala pa kar tako, kam grejo drugi grem tud jaz.

  2.   Sim - 6.11.2008 16:03

    Kako mi je tale zgodba znana. Kot bi brala svoj lasten življenjepis. Samo, da nisem talent v umetnosti, ampak v športu in pedagogiki.
    Ekonomija pa tudi pri meni ostaja kot nujno zlo.
    Vendar ne se predat. Popoldnevi še vedno ostajajo za hobije, ki lahko prerastejo v službo. Nikoli ne veš kaj te čaka v življenju.

  3.   Rok - 6.11.2008 16:29

    Odlično razmišljanje – se povsem strinjam. Škoda, da si ubogala starše – človek, ki ima v sebi umetniške potenciale, jih ne bi smel zatirati

  4.   Uroš - 6.11.2008 16:35

    Mmm… kako topel zapis. Umetniška duša… I like it! :)

  5.   Oskar - 6.11.2008 16:36

    Judje imajo pregovor,ki gre takole:Ko človek načrtuje se bog smeji.
    Prepričan pa sem,da nas večina čuti podobno,kot ti.

  6.   Marčy - 6.11.2008 17:00

    Ena največjih napak mladih pri odločanju o bodočem študiju je oziranje na druge(starši, prijatelji, znanci…) Velikokrat mladi nimajo idej, kaj jih sploh veseli in takrat so zelo dovzetni za razne pozitivne in tudi negativne informacije iz okolja in se na osnovi le teh tudi intuitivno odločajo, kaj bi bilo najbolj pametno za njih. Žal velikokrat narobe. Ena večjih zablod je tudi odločitev npr. za neko srednjo šolo, namesto poklicne, kjer bi lahko izživeli svoje sposobnosti, pa še zaslužili bi bolje. Torej, mladi vedno poglejte vase in zaupajte samo in zgolj svojim občutkom!

  7.   servacij - 6.11.2008 17:03

    Ko sem se odločal za poklic, sem totalno oral ledino. Eden od staršev v financah, drugi v strojništvu in oba z resnično dobronamernimi in koristnimi nasveti.
    Sedaj, po petnajstih letih samostojnega oranja ledine, poslušanja notranjega glasu vedno znova in znova na tleh in brez pravega razcveta.
    Menim, da je situacija mnogo širša in kompleksnejša, izbira poklica pa le delček realnosti, ki se začenja pri odnosu do samega sebe priučenega na samem začetku naše, takrat še otroške poti.
    Sedaj, ko smo veliki pa imamo možnost težave razreševati.
    Je težko.

    čau

  8.   Matej - 6.11.2008 19:09

    Sebe in otroke treba poslat v ročne in obrtniške poklice, tam bo prihodnost. Ekonomija, FDV,… ne vem kdo bo rabu 80% prebivalstva, ki bo teoritiziral. Delavcev ne bo nikjer, dobrodošla Kitajska.

    Drugač pa sledi svojim željam, kakšen priročnik za Photoshop v roke in se da hitro osnov naučit. Z idejami pa lahko tudi z osnovnim znanjem že kaj domiselnega narediš.

  9.   QueboThakki - 6.11.2008 19:13

    Kaj si pa slepo poslušala starše, žal drugega ne morem rečt, tvoji starši so res težki (saj ne rečem da takih ni veliko). Sicer pa mislim da bi kot prvo recimo gimnazija bila veliko boljša izbira, potem bi pa lahko šla na univerzitetno smer, pa tudi takrat bi bolj natančno vedela kaj te res zanima. Ker ekonomistov, še posebej takih z visokošolsko izobrazbo je malo morje. No še zmeraj se lahko “preštudiraš” v popolnoma drugo smer, res pa da moraš potem za študij plačat. No želim ti veliko sreče za karkoli se boš odločila.

  10.   mlekarca - 8.11.2008 16:46

    Mislim, da je veliko otrok, ki pri petnajstih ne vedo kaj bi s svojim življenjem. Ali pa se jim razmišljanje o tem zdi bedasto. Zato mislim, da kot starši lahko otrokom pomagamo / svetujemo, če poskušamo mi razbrati kaj je tisto kar bi v življenju lahko počeli. Narobe je, če jih usmerjamo tja, kjer bi mi radi bili. Da bi jaz svoja otroka zdaj na vso silo terorizirala z risanjem…

  11. Muki  Muki - 25.11.2008 12:58

    Jest res ne vem kaj je dejansko prav.
    Nekateri smo pač tako na široko narejeni, da enostavno ne vemo kam pašemo. Pravzaprav se znajdemo v vsem, kamorkoli že bi nas odneslo.
    In ko potem v nekem trenutku dejansko tehtaš kam in zakaj, te na koncu običajno potegne neka praktična pragmatičnost.
    S filozofijo, umetnostjo, psihologijo ali čemerkoli že pa se potem lahko za hobi ukvarjaš še celo življenje.
    Ekonomija je tako lahko v bistvu nek rešilni kompromis, med okvirnimi željami in zdravo pametjo in mislim, da ni s tem nič narobe.
    Koneckoncev bo moja familija v kratkem sestavljena iz treh zasilnih ekonomistov in enega, ki to ni pa bi tudi lahko bil.
    Skupaj in vsak zase shajamo super.
    Mislim, da odločitev o izbiri vsekakor ni ključna!

  12. mamionline  mamionline - 21.01.2009 14:21

    ja.
    veliko nas je, ki se vidimo v tvojih besedah…. le da mene ni nihče nikamor potiskal, važno je bilo samo to, da sem v šoli, ker od domačih ni bil šolan nihče. Zato sem namesto na umetnost ali pa vsaj frizersko, pristala na gimnaziji. In moje veselje se je posušilo. Faks sem pa ‘izbrala’ tisti, kjer se ni bilo potrebno preveč učiti za sprejemce, saj nisem imela pojma, kaj naj z življenjem…
    Tako sem danes umetniška dušica, s podobnimi interesi, kot jih imaš ti, pa nič časa, da bi jih uresničevala, pa z skoraj končanim faksom – smer zootehnika – ki bo najbrž večno skoraj končan, ker če ni službe, ni motivacije… in posledično ni diplome. (povprečje 8.5 si pa lahko v rit vtaknem)
    Moji otroci bodo počeli to, kar jih bo veselilo. Pa čimveč z rokami :)

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !