Arhiv za September, 2008

Sep 26 2008

Naša jutra

Hvala bogu, da je petek. Jutri zjutraj se vsaj ne bo mudilo nikamor. Nič se ne bi čudila, če bi nekega dne pritekla na šiht v pižami.

Najprej me zbudi radio ura. Po nočnih vstajanjih nikakor ne morem odpreti oči. Mehur komaj še drži in ko se opotekajoče prizibam do stranišča, že slišim ropotanje v otroški sobi. Na hitro opravim in letim nazaj po stopnicah. En joka, da ne more splezati s pograda, druga ne najde dude in je prav tako že malo histerična.

Sledi kar se da hitro pripravljanje zajtrka predenj ju mine kolikor toliko dobra volja. Lakota je huda reč. Ker ju vsaka moja odsotnost zelo užalosti, lahko kar pozabim na opravljanje še kakšne od potreb na stranišču, čeprav komajda še tiščim v sebi tisto kar želi ven. Uh, kako sem nazorna.

uh... ali je še kaj lepšega?

S polno domišljije in pravljičnih junakov se vsi trije oblečemo. Pri tem zelo pazim, da vsak obleče le svoje stvari. Da ne bi šel sin od doma v kakšni ekstra oprijeti roza majčki, mala pa bi se izgubila v moji levi hlačnici.

Ne smem pozabiti še naše kužice. No, saj jo je nemogoče pozabiti. S svojim cviljenjem in praskanjem po vratih je ne moreš preslišati. Število se takoj poveča na štiri, ko bežimo iz hiše in se sprehodimo do bližnjih travnikov. Nekajkrat vržemo palico, se vmes neizmerno zabavamo (jaz še posebej, ko živčno pogledujem na uro in razmišljam o izgovoru s katerim bom tokrat postregla, če bo kdo opazil, da zamujam).

Malo se sprostim, ko sta otroka zavezana vsak v svoj sedež, psička zopet v hiši in jaz za volanom. Umirjena glasba in prebujajoč dan sta balzam za poblaznelo dušo. Po možnosti srečamo še kakšno srno ali pa tik pred nami pot prečka veverica. Vriskanje iz ozadja je neizogibno.

Pred vrtcem se še pogledam v ogledalo. Prvič v jutru. Zgrozim se nad pričesko. V najboljšem primeru vsak las stoji v svojo smer – sledim modnim zapovedim. Huje je, če sem polizana in izgledam kot skrokana štiridesetletnica (sicer jih imam nekaj manj na grbi). Ali pa da so v kotičkih ust še vidni sledi zajtrka. Pri otrocih je čisto opravičljivo, če so okrog ust kot pripadniki indijanskih plemen. Tistih bojevitih. Na hitro popravim kar se še da in stopim med ljudi. Nekaj mam je nadvse urejenih. Večina je takih kot jaz. Verjetno se bodo šele v službi kolikor toliko uredile.

V službi si skuham kavo. Še predenj uspem okusiti božanski okus in ga spojiti z vonjem, ki že boža dlačice v nosnici, se oglasi klic narave. Končno olajšam črevesje težkega bremena. Počutim se prerojeno. Zopet nam je uspelo nemogoče. V dobre pol ure smo skorajda brez solz in prepira odšli vsak na svoj konec.

izvirno, ni kaj.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Starejši zapisi »