Jul 24 2008

Popolna družina

Objavil mlekarca 24.07.2008 pod Življenje je lepo in tagi: , , ,

V tišini sva se opravila na pot.

»Saj nisi skregan z mano, kaj?«

»Ne. Nisem še čisto zagnal mašine. Pa tudi lepo je slišati tišino.«

Peljala sva se po magistralki, odločena, da obiščeva vse tiste kraje za katere sva rekla, da jih bova, ko bova sama. Najprej sva zavila v trgovino in nakupila nekaj hrane in pijače.

Pot naju je vodila dalje proti italijanski rivieri tržaškega zaliva. Majhno mestece Devin oziroma Duino je ponudilo čudovito plažico pod gradom, z malce težjim dostopom. Ležala sva na soncu, opazovala ljudi in srkala vase ves mir, ki je bil na razpolago. Nikjer ni bilo ne otrok ne psa na katerega bi bilo treba paziti.

Ko je nad plažo legla senca, sva pospravila stvari in jo mahnila dalje. V Sesljan (Sistiana). Čudila sva se nad nepopisnimi množicami ljudi. Kako lahko uživajo v taki gneči. Naju zagotovo ne bodo več videli tam. Vsaj v glavni sezoni ne.

Ure so minevale z nadzvočno hitrostjo, dan se je prevesil v noč. V zavetju gozda sva parkirala avto in v zadnjem delu naredila posteljo. Okrog ušes je vztrajno brenčal komar, toda utrujenost je naredila svoje in kmalu sem zaspala kot ubita.

Zjutraj sva v miru pozajtrkovala, se še enkrat vrgla v slano morje in jo prav počasi mahnila proti notranjosti.

Navdušena nad štiriindvajsetimi urami brez otrok in psa, sva klepetala celo pot. Bližje, ko je bila Ljubljana, bolj sva bila tiho. Verjetno sva se oba v mislih vračala v resnično življenje.

Sine je poskočil in se veselo zasmejal, ko me je zagledal. Babi je ganjena opazovala prizor. Toliko poljubčkov in objemov od svojega sina že dolgo nisem dobila. Res je tudi, da so bile to njegove prve počitnice pri babi in dediju.

»Kje pa je Zoja,« je spraševal in iskal svojo sestrico. »Pa kužki?«

Razložila sem mu, da je sestrica pri noni, kužki so pri teti, ter da jih gremo vse iskat še isti dan. Da imamo samo še eno psičko v tistem trenutku nisem omenjala. Niti še nisem razmislila kako mu bom povedala, da je naša stara Kaja odšla v večna lovišča.

Kar hitro je nabral svoje stvari skupaj, da smo lahko odšli. Po domu mu je bilo že kar dolgčas. Tudi jaz sem se počutila nepopolno, ko je okrog mene manjkalo toliko družinskih članov. Arne je po poti zaspal, midva pa sva še malo obujala spomine, se jezila nad cestnimi odseki katerih popravilo se zlepa  ne konča. Nekje na sredini smo ujeli še cirkus in potovalna hitrost je padla na štirideset na uro in manj.

Skoraj dve uri smo potrebovali do none. Pobrali smo četrtega družinskega člana. Zojo.

Proti večeru se nam je pridružila še Nana in z mirnim srcem sem lahko odšla spat.  Družina je bila spet popolna.

Kljub temu, da je bilo vikend izredno prijetno preživeti samo v dvoje z možem, je še lepše, ko smo vsi skupaj.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.




Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !