Arhiv za Januar, 2007

Jan 11 2007

Ko odpove diplomacija

Objavil mlekarca pod miks

Moj sin bo star tri leta. Velikokrat me spravi v tisto stanje, ko se v solzah sprašujem, če odpovedujem kot mama. Nekako sem se vedno imela za precej potrpežljivo osebo in nekako tako tudi komuniciram z malčkom. Na večni zakaj poskušam najdi odgovor, ko jih zmanjka, odgovorim z vprašanjem: »Kaj pa ti misliš, da je …« Toda potem se pojavi dogodek, ko odločno rečem NE. Takrat se malček seveda postavi po robu. Sprva še dokaj mirno, potem pritečejo solze, sledi mu še glasno jokanje, ki privede do kričanja in mahanja z rokami vse povsod.Poskušam razložiti svoj NE, kakšne posledice so, če vztraja pri svojem. Eh, naj razložim konkretno. Banalen primer. Dedki Mrazi in Božički imajo enormne zaloge sladkarij in pri vsakem sorodniku, prijatelju, znancu ipd. pusti tudi kaj za našega malčka. Nekaj sladkarij potem razdelim naprej, še vedno pa jih veliko ostane. In sladkarij ne moreš pojesti vseh naenkrat. In tako dobi bonbonček, ko si ga zaželi, pa morda še enega, potem pa je konec. Dovolj je bilo. »Če boš pojedel preveč sladkarij, ne boš mogel kakat.« Seveda potem sledi prej opisano. To je en od primerov. Drugi je recimo, ko se zjutraj odpraviva v vrtec. Pred vrati vrtca začne pretresljivo jokat, da ne bi šel v vrtec. Da bi bil rad z menoj doma. Ne razume, da imam delo. Da je tako življenje. Mama in tata delata, on gre v vrtec. Ali pa v trgovini, ko hoče igračo, medtem ko se taista reč, samo v drugi barvni izvedbi valja doma in je niti ne pogleda. Trmarjenje v trgovini je sploh poglavje zase.V trenutkih večnega vztrajanja bi ga najraje po riti. Vendar vem, da ne bom s tem dosegla nič. Edino slabo vest bom imela. Malček pa bo še bolj tulil. 

Prvi trening za starševstvo sem doživela, ko sem si omislila pasjo prijateljico. Pri starosti pol leta sva se odpravili v pasjo šolo, kjer je super napredovala. Brihtna mešanka, nadarjena za neumnosti. Prvič v življenju sem morala biti stroga. Če sem rekla NE, potem je bilo NE. To mi še danes prav pride, ko moram pri svoji odločitvi vztrajati (če vem, da je odločitev dobra pri človeškem mladiču).Toda otrok je vseeno bolj pameten od psa in njegovo obnašanje vsekakor ni isto kot pri psu. Družine ne jemlje kot krdelo, kjer je mama alfa samica in jo morajo vsi brezpogojno ubogati. Ne, otrok že zelo zgodaj začne uveljavljati svojo voljo. Velikokrat nasprotuje samo zato, da ni po mamino. Tu nastopi diplomacija. Pogajanja.  

In zakaj se pravzaprav pritožujem? Ker je star tri leta. Ker me skrbi kaj bo v prihodnje. Ko bo še bolj pameten, trmast, svojeglav… Kako bom zvozila jaz? Poosebljena potrpežljivost, ki povzdigne glas samo, ko res poči živec. In me zaradi tega mladič ne jemlje resno. Saj mama ni nikoli huda. Tata že že, ampak mama… Kaj naredit, ko odpove diplomacija. Ko ne zvenim dovolj resno, da me je potrebno ubogat. Kaznovanje? Ja, seveda. Ampak v kakšni meri, da ne bo prehudo, pa bo vendar zaleglo. V batine ne verjamem. To je kot bi tolkel po vreči moke – dobro gre ven, ostanejo smeti. Ukinemo risanke? Ni problema, toda potem bom morala biti še bolj inovativna, ko ga bom zjutraj hotela obleči. Ukinit bonbone? V knjižnici sem si sposodila knjigo na to temo, toda ko sem jo prebrala, sem se počutila kot da nisem s tega planeta. Psihoanaliza primerov, ko otrok hoče narediti nekaj po svoje in potem debata z otrokom kaj je prav in kaj ni. Pri triletniku kaj takega še ne vžge. Pa tudi jaz nisem tip, da mu bom na dolgo in široko razlagala zakaj je dobro pozimi nositi zimske čevlje in ne sandale.Sestra pravi, da z otrokom rastemo tudi mi. Morda se bom pa tudi jaz z leti utrdila in postala bolj odločen pogajalec.

  • Share/Bookmark

5 odzivov

« Novejši zapisi