Odlomki

V tišini sva se opravila na pot.

»Saj nisi skregan z mano, kaj?«

»Ne. Nisem še čisto zagnal mašine. Pa tudi lepo je slišati tišino.«

Peljala sva se po magistralki, odločena, da obiščeva vse tiste kraje za katere sva rekla, da jih bova, ko bova sama. Najprej sva zavila v trgovino in nakupila nekaj hrane in pijače.

Pot naju je vodila dalje proti italijanski rivieri tržaškega zaliva. Majhno mestece Devin oziroma Duino je ponudilo čudovito plažico pod gradom, z malce težjim dostopom. Ležala sva na soncu, opazovala ljudi in srkala vase ves mir, ki je bil na razpolago. Nikjer ni bilo ne otrok ne psa na katerega bi bilo treba paziti.

Ko je nad plažo legla senca, sva pospravila stvari in jo mahnila dalje. V Sesljan (Sistiana). Čudila sva se nad nepopisnimi množicami ljudi. Kako lahko uživajo v taki gneči. Naju zagotovo ne bodo več videli tam. Vsaj v glavni sezoni ne.

Ure so minevale z nadzvočno hitrostjo, dan se je prevesil v noč. V zavetju gozda sva parkirala avto in v zadnjem delu naredila posteljo. Okrog ušes je vztrajno brenčal komar, toda utrujenost je naredila svoje in kmalu sem zaspala kot ubita. 

Zjutraj sva v miru pozajtrkovala, se še enkrat vrgla v slano morje in jo prav počasi mahnila proti notranjosti. 

Navdušena nad štiriindvajsetimi urami brez otrok in psa, sva klepetala celo pot. Bližje, ko je bila Ljubljana, bolj sva bila tiho. Verjetno sva se oba v mislih vračala v resnično življenje.  

Arne je poskočil in se veselo zasmejal, ko me je zagledal. Babi je ganjena opazovala prizor. Toliko poljubčkov in objemov od svojega sina že dolgo nisem dobila. Res je tudi, da so bile to njegove prve počitnice pri babi in dediju.

»Kje pa je Zoja,« je spraševal in iskal svojo sestrico. »Pa kužki?«

Razložila sem mu, da je sestrica pri noni, kužki so pri teti, ter da jih gremo vse iskat še isti dan. Da imamo samo še eno psičko v tistem trenutku nisem omenjala. Niti še nisem razmislila kako mu bom povedala, da je naša stara Kaja odšla v večna lovišča. 

Kar hitro je nabral svoje stvari skupaj, da smo lahko odšli. Po domu mu je bilo že kar dolgčas. Tudi jaz sem se počutila nepopolno, ko je okrog mene manjkalo toliko družinskih članov. Arne je po poti zaspal, midva pa sva še malo obujala spomine, se jezila nad cestnimi odseki katerih popravilo se zlepa  ne konča. Nekje na sredini smo ujeli še cirkus in potovalna hitrost je padla na štirideset na uro in manj.

Skoraj dve uri smo potrebovali do none. Pobrali smo četrtega družinskega člana. Zojo.

Proti večeru se nam je pridružila še Nana in z mirnim srcem sem lahko odšla spat.  Družina je bila spet popolna.

Kljub temu, da je bilo vikend izredno prijetno preživeti samo v dvoje z možem, je še lepše, ko smo vsi skupaj.

Zvečer sem se utrujena sesedla na kavč, prižgala teve. Pogledali smo risanko in prvi del poročil, nato sem govorečo škatlo ugasnila. Opazovala sem sina pri igri in uživala v tišini ko je naša najmlajša končno zaspala. Nekaj čez osmo se je iz popoldanskega dežurstva vrnil mož. Prekinil je spokojnost in v prostor prinesel svežo energijo. Otroka sta se zdramila iz svojih svetov, govoreča škatla je oživela. Napol sem poslušala predsedniške kandidate in eno na temo stolov. Političnih. O stolih v vladni sejni sobi. Spomnim se sobe izpred Janševih časov. Njen starinski slog me je navdajal s spoštovanjem, ko sem vstopila vanjo. Niti slučajno nisem dobila občutka, da se tam ne da dogovoriti o pomembnih stvareh. Da se zaradi oddaljenosti udeležencev izgublja čas. Presneto, saj so bili oddaljeni med seboj samo nekaj metrov. Ampak vseeno je bilo potrebno vlado preseliti v novo palačo, urediti novo sejno sobo, z novimi, modernimi, dragimi stoli. Z okroglo mizo, da bodo na seji prihranili čas. Ne razumem o kakšnem času govorimo tukaj. O hitrosti zvoka v sobi? O prenosu elektronskih podatkov po žicah v sobi?

V začetku poletja sem našo najmlajšo peljala na pregled v pediatrično kliniko. Na jok mi je šlo, ko sem bila tam. Malo zaradi strahu, da bi morala kdaj tam ostati dlje kot dve uri kolikor je vse skupaj trajalo, malo zaradi otrok, ki sem jih tam srečevala. Veliko zaradi stavbe. Hodniki so bili polni starih, socialističnih omar, z vozičkom sem se komajda prebijala skozi vrata in med ostalimi ovirami. Počutila sem se bolj v arhivu Slovenije kot v pediatrični kliniki.

Nikoli se nisem imela za politično opredeljeno. Toda ob dogajanju v zadnjem času, se sprašujem kateri norci so izvolili vlado, ki jo imamo. Upam, da bo na naslednjih volitvah prisotno kaj novega. Energičnega. Nekaj kar ne bo tekmovalo z namišljenimi sovražniki, ampak bo za spremembo v službi ljudi. Odkar imamo samostojno državo se v vladi valja ena in ista garnitura, ki ne počne drugega kot spodkopava druga drugo. Enkrat je en zgoraj, drugič drugi. Kot pri seksu. Le da tu uživa tudi tisti, ki je spodaj. 

Zjutraj sem svojega jeklenega konjička odpeljala v avtopralnico. Tako temeljitega čiščenja s svojim trebuhom ne bi zmogla narediti. Pa niti nimam tapravega orodja.

Nekoliko mi je bilo nerodno, ko sem ga predala v obdelavo. Na zadnjih sedežih je bil pravi pravcati peskovnik, drobtinjak… Upam, da ni bilo tudi kakšne živali. Mladcem sem se opravičila, ker ga že dolgo nisem očistila. Česa takega najbrž vseeno ne dobijo prav velikokrat.

Ko sem pešačila proti lokalu, da si privoščim jutranjo kavo, sem razmišljala o tem kako se stvari lotiti. Prvič prodajam avto. Pa še žal mi ga je. Ampak nujno rabimo nekaj večjega in z vrati v zadnji vrsti. Nekaj družinskega.

Še nikoli do sedaj me ni pustil na cedilu, enkrat samkrat je potreboval malo večji servis. In sedaj bo šel. Moj malček. Malo se počutim kurje, ker tako objokujem navaden pleh, ampak ta pleh me je popeljal na tisoč in en žur, na potovanje, na morje, no pa tudi v službo. Bil je moja pot v svobodo, kamor sem hotela sem lahko šla. Saj vem, da bo prišel novi, ampak slovo bo vseeno malo bolelo. Še sploh, če zanj ne bom dobila toliko kolikor sem si zamislila.

Materialistka.

Zjutraj sem se zbudila čisto zmešana. Sanjala sem kako sem bila s hčerko priča nekemu zločinu. Skozi vse sanje sem samo poskušala zaščititi svojo deklico, ne pa tudi preprečiti zločina. In ko so naju našli, je seveda sledila samo misel kako pobegniti in se rešiti.

Še ko sem bila že budna, sem imela nenehno prizor v glavi kako nas rešujem (naenkrat smo bili v ujetništvu kar vsi družinski člani) in kako ne morem ničesar narediti, ker je vedno en od otrok talec.

Od kje taki nori filmi? Kakšen producentski trust melje v mojih možganih, da mi ne pusti mirno spati?

Letos mineva sedem let odkar ga poznam. Lahko rečem, da sem se vanj zaljubila na prvi pogled. Takoj sem začutila metuljčke v trebuhu. Še danes vidim tisti prizor, ko sem ga prvič videla. Potem je trajalo kake pol leta, da sva postala par. Danes sva poročena. Pričakujeva drugega otroka. Še vedno čutim metuljčke v trebuhu, ko se napol gol sprehaja pred menoj, meni pa domišljija dela nore predstave v glavi. Upam, da ne bo nikoli minilo. Da ga bom večno ljubila. In on mene.

V razmišljanje o zvestobi in večni ljubezni me je potegnil nedavni dogodek. Možev prijatelj se je po več kot desetih letih razšel s svojo drago. Razlog? Varal je. In tega ni počel prvič. Le ona je izvedela. Prvič. In sedaj on igra vlogo žrtve. Verjetno zato, ker ga je pustila tudi ljubica. Zapletel se je s poročeno žensko, le da se je ona vrnila k možu, on pa je moral po dolgih letih k staršem. Tudi jaz bi se potem počutila obupno.

Zakaj ljudje pričakujemo zvestobo? Jaz jo. Priznam. V zvestobi vidim neko varnost, zaupanje. Veliko mi pomeni, da si najbolj intimne trenutke deliva samo midva z možem. Da ni nikogar vmes. Ko se predajam, se predajam z vsem svojim bitjem. In ne vem, če bi to lahko počela, če ne bi popolnoma zaupala. Najbrž sem še iz tiste stare šole. 

Zakaj sploh hočemo biti v zvezi z nekom? Če si sam, si sam svoj gospodar. Počneš lahko kar želiš. Pa vendar si želimo imeti nekoga ob sebi. Nekoga, ki te dopolnjuje. Z nekom se zjutraj zbudiš, podari ti prvi nasmeh in lahko mu ga vrneš, ko pride iz službe ga lahko poljubiš, objameš, si ga zaželiš, vzameš…

Kaj pa storiš, ko si prevaran? Nekoč sem že bila. In po tistem mu nisem nikoli več zaupala. In tudi zvesta nisem bila več. Nisem ljubila. Vztrajala sem v zvezi iz navade. Dokler nisem ugotovila, da me počasi ubija. Potem sem izstopila. In spoznala ljubezen svojega življenja.

Recept za uspešno zvezo? Ni ga. Bodi kar si in pusti biti kar je. In ne varaj. Sedem let ni dovolj dolga doba, da bi lahko bila pametna, pa vseeno dovolj, da veš ali imaš pravega ob sebi ali ne. Jaz vem.

Opazoval je angelčke, ki so bili obešeni po stenah. Nekaj sem jih naredila sama, nekaj kupila, nekaj dobila.

“A verjameš v Boga,” me je vprašal. Vprašanje me je presenetilo. Vedel je, da nisem bila nikoli versko vzgojena.

“Ne,” sem takoj odgovorila.

“Toda verjameš v angelčke. Se ti ne zdi tole malo neumno,” je še kar vrtal.

Spoznala sva se na študiju ekonomije. Potem, ko je kot diplomant skoraj deset let opravljal odgovorno delo v eni večjih borznoposredniških hiš, se je po čudežno preživeti prometni nesreči odločil za študij teologije.  

Verjeti v Boga se mi ni zdelo nikoli smiselno. Za vse kar sem dosegla v življenju, sem se morala dobro potruditi. Če se mi je kdaj nasmehnila sreča, sem to pripisovala temu, da si to občasno zaslužim. To nima nobene zveze z Bogom.

Angelčki zame tudi niso imeli nekega višjega pomena. Na ta način sem v največji stiski komunicirala s sinčkom, ki sem ga izgubila. Sčasoma je to postal obred, meditacija, sprostitev. Iz smejočih podobic na steni sem tako dobivala pozitivne vibracije, da so postale del mene. Zopet nima nobene zveze z Bogom.

Iz navidez nedolžnega vprašanja se je razvila debata. “Verjeti v Jezusa Kristusa ni isto kot verjeti v Boga”, mi je razlagal. “Koran ali pa Biblija ali pa kaj drugega je samo sredstvo kako množico prepričati, da bi verjeli v Boga. Ko pripoveduješ sinu pravljico o treh pujskih, mu želiš s tem sporočiti, da se edino pridnost obrestuje. V Trnuljčici ljubezen premaga vse ovire. Celo smrt. Nevarno sporočilo. Bog na svetu je samo eden. Vse vere nas učijo isto, le sredstva so druga…”

Njegovo predavanje je bilo polno nasprotij, JK je pravljica, po drugi strani pa naj bi vanj 100% verjel. Vesela sem bila, da se mu je mudilo naprej. Verskih debat nisem nikoli marala. Vedno sem verjela samo vase. Za vse kar narediš, si odgovoren sam. Toda o pogovoru sem kljub temu kasneje še razmišljala. Ali verjamem v Boga? Koliko ljudi resnično verjame v Boga? Ko nedeljske dopoldneve preživijo v cerkvi in molijo za zdravje, srečo. Je to res vera ali je samo meditacija? Si tam samo pomirijo dušo ali resnično verjamejo, da je nekje nekdo, ki jim pomaga?

Naša kužica Nana je ena redkih, ki ima to čudno navado, da je pri kakanju nihče ne sme videti. Ponavadi teče naredit veliko potrebo na najbolj oddaljen travnik in pri tem se z glavo celo obrne stran v smislu, če jaz tebe ne vidim, tudi ti mene ne. V vasi imamo sicer tri primerke, ki jim naša skrbno pokošena trava predstavlja idealno stranišče. Tako z lopato pridno odnašam kakce, kolnem čez lastnike in si prisegam, da si bom omislila fračo. Par izstrelkov v zadnjico bi lahko rešilo moj problem. Ko bi šel vsaj par metrov bolj stran. Kjer je trava manj negovana in kjer ne igramo nogometa.

Ja, priznam, da v večini primerov ne pospravljam kakcev za našo Nano, ker se mi ne zdi potrebno. Tam, kjer ga naredi ona, sicer trikrat na leto pokosijo travo, drugega uporabnika pa ni.

V nedeljo smo šli na družinski sprehod po poti ob reki. Nekje na sredini poti, kjer se še lahko pride z avtom, je bil skorajda sredi ceste velik kupček. Tokrat ni bil pasji. Pa tudi kravji ne. Ko smo kasneje srečali še prijatelja z labradorcem, je kupček za pasjega požrešneža predstavljal slastno malico. Seveda smo se vsi razburjali kako lahko človek z malo več inteligence kot jo premore pes, naredi svoj kupček na sredini sprehajalne poti. Nuja je morala biti res huda.

Toda to še ni konec. Še malo naprej so bile sledi ljubezenskega gnezda. Embalaža kondomov, uporabljeni kondomi… Vse lepo nametano ob poti. Naš triletnik je postal pravi raziskovalec, zato ga je očka preventivno prav na hitro naložil na rame.

Tudi midva sva se velikokrat mečkala v avtu, ampak sva sledi mečkanja odpeljala s seboj.

Najbolj me razjezi, ko mi kdo sikne čez psa in njegove drekce. Ko pa smo ljudje še večji packi. Pasji drekec dokaj kmalu izgine, kaj pa kondomi, pločevinke, plastenke… Če ga že žurate ali pa se mečkate v naravi, peljite smeti s seboj.

Moj sin bo star tri leta. Velikokrat me spravi v tisto stanje, ko se v solzah sprašujem, če odpovedujem kot mama. Nekako sem se vedno imela za precej potrpežljivo osebo in nekako tako tudi komuniciram z malčkom. Na večni zakaj poskušam najdi odgovor, ko jih zmanjka, odgovorim z vprašanjem: »Kaj pa ti misliš, da je …« Toda potem se pojavi dogodek, ko odločno rečem NE. Takrat se malček seveda postavi po robu. Sprva še dokaj mirno, potem pritečejo solze, sledi mu še glasno jokanje, ki privede do kričanja in mahanja z rokami vse povsod.Poskušam razložiti svoj NE, kakšne posledice so, če vztraja pri svojem. Eh, naj razložim konkretno. Banalen primer. Dedki Mrazi in Božički imajo enormne zaloge sladkarij in pri vsakem sorodniku, prijatelju, znancu ipd. pusti tudi kaj za našega malčka. Nekaj sladkarij potem razdelim naprej, še vedno pa jih veliko ostane. In sladkarij ne moreš pojesti vseh naenkrat. In tako dobi bonbonček, ko si ga zaželi, pa morda še enega, potem pa je konec. Dovolj je bilo. »Če boš pojedel preveč sladkarij, ne boš mogel kakat.« Seveda potem sledi prej opisano. To je en od primerov. Drugi je recimo, ko se zjutraj odpraviva v vrtec. Pred vrati vrtca začne pretresljivo jokat, da ne bi šel v vrtec. Da bi bil rad z menoj doma. Ne razume, da imam delo. Da je tako življenje. Mama in tata delata, on gre v vrtec. Ali pa v trgovini, ko hoče igračo, medtem ko se taista reč, samo v drugi barvni izvedbi valja doma in je niti ne pogleda. Trmarjenje v trgovini je sploh poglavje zase.V trenutkih večnega vztrajanja bi ga najraje po riti. Vendar vem, da ne bom s tem dosegla nič. Edino slabo vest bom imela. Malček pa bo še bolj tulil. 

Prvi trening za starševstvo sem doživela, ko sem si omislila pasjo prijateljico. Pri starosti pol leta sva se odpravili v pasjo šolo, kjer je super napredovala. Brihtna mešanka, nadarjena za neumnosti. Prvič v življenju sem morala biti stroga. Če sem rekla NE, potem je bilo NE. To mi še danes prav pride, ko moram pri svoji odločitvi vztrajati (če vem, da je odločitev dobra pri človeškem mladiču).Toda otrok je vseeno bolj pameten od psa in njegovo obnašanje vsekakor ni isto kot pri psu. Družine ne jemlje kot krdelo, kjer je mama alfa samica in jo morajo vsi brezpogojno ubogati. Ne, otrok že zelo zgodaj začne uveljavljati svojo voljo. Velikokrat nasprotuje samo zato, da ni po mamino. Tu nastopi diplomacija. Pogajanja.  

In zakaj se pravzaprav pritožujem? Ker je star tri leta. Ker me skrbi kaj bo v prihodnje. Ko bo še bolj pameten, trmast, svojeglav… Kako bom zvozila jaz? Poosebljena potrpežljivost, ki povzdigne glas samo, ko res poči živec. In me zaradi tega mladič ne jemlje resno. Saj mama ni nikoli huda. Tata že že, ampak mama… Kaj naredit, ko odpove diplomacija. Ko ne zvenim dovolj resno, da me je potrebno ubogat. Kaznovanje? Ja, seveda. Ampak v kakšni meri, da ne bo prehudo, pa bo vendar zaleglo. V batine ne verjamem. To je kot bi tolkel po vreči moke – dobro gre ven, ostanejo smeti. Ukinemo risanke? Ni problema, toda potem bom morala biti še bolj inovativna, ko ga bom zjutraj hotela obleči. Ukinit bonbone? V knjižnici sem si sposodila knjigo na to temo, toda ko sem jo prebrala, sem se počutila kot da nisem s tega planeta. Psihoanaliza primerov, ko otrok hoče narediti nekaj po svoje in potem debata z otrokom kaj je prav in kaj ni. Pri triletniku kaj takega še ne vžge. Pa tudi jaz nisem tip, da mu bom na dolgo in široko razlagala zakaj je dobro pozimi nositi zimske čevlje in ne sandale.Sestra pravi, da z otrokom rastemo tudi mi. Morda se bom pa tudi jaz z leti utrdila in postala bolj odločen pogajalec.

V tistih čisto mladih letih, ko številka še ni imela repka -najst na koncu, sem se z užitkom zazrla v nebo in opazovala mlečno cesto. Mama mi je neutrudno znova in znova kazala mali in veliki voz. Zdi se mi, da sem velikega vedno videla, malega pa težje. Ko smo se zazrli proti Ljubljani, je bilo videti oranžno svetlobo izza hriba. Luči Ljubljane.

Sčasoma se je mlečna cesta videla vedno slabše, tudi naši skupni večerni sprehodi so postajali redkejši. Ne spomnim se kdaj se je zgodilo, ko mlečne ceste ni bilo več opaziti. Na večernih sprehodih s psičko po poti spominov in tovarištva sem na zimskem nebu velikokrat uzrla ozvezdje Oriona, ostalih pa niti ne poznam. Na mlečno cesto sem že pozabila.

Dežja sem se že pošteno naveličala v teh dneh. Najbolj zaradi tega, ker nisem imela več idej za igre v dnevni sobi. Naveličala sem se bivanja v enem in istem prostoru. Majhna sprememba je bila včerajšnja večerja s tastom in taščo v bližnji gostilni. In smetanca pred spanjem je bila, ko sem pred hišo stopila iz avta in se zazrla v nebo. Na miljone zvezd se je bleščalo na temnem nebu, mlečna cesta je bila videti kot meglica. Presenetilo me je popolnoma jasno nebo, še bolj pa vse tiste zvezde. Vrat me je že bolel in ko sem možu razlagala kje je ozvezdje Oriona sem se za hipec vrnila v tisti čas, ko moja številka še ni imela repka -najst na koncu. Oranžna svetloba se je tokrat bleščala nad Italijo in skupaj s svetlobo so izginjale zvezde.

Želim si še veliko takih noči. Da bom lahko svojemu sinu pokazala mlečno cesto. Da mogočnost vesolja ne bo izginila skupaj s tisočerimi lučmi, ki osvetljujejo naš planet.

Spomnim se, ko smo se pred leti s prijatelji vračali s hribov. Pot je bila slikovita, toda ozka. Na eni strani skale, na drugi bukve in strmo pobočje. Zaradi strahu pred višino sem se res malo bolj držala sredine kot desne strani. Seveda smo srečevali tudi druge avtomobile. Takrat me je bilo sploh groza. Na nekem posebej ozkem mestu smo se srečali z lokalcem. Ustavila sem kolikor se je le dalo pri kraju. Kakšen meter do prepada je pa zagotovo še ostal. Ziher je ziher. Hitel je odpirati okno. In jaz tudi. Pričakovala sem napotke kako bova šla vsak v svojo smer. Namesto tega se je usul plaz besed: “Prekleta Ljubljančanka, misliš da so vse ceste enosmerne? Drži se svoje strani. Ali bolje, drugič kar doma ostani…”

Seveda so me besede prizadele. Nekako nisem pričakovala, da bo gospod zlil svoj žolč name. In da je tak greh, če sem Ljubljančanka. Ljudje tod okoli so bili vedno tako prijazni.

Leta so minila, Ljubljano sem zamenjala za vasico tik pod to gorsko cesto. Seveda me je še vedno malo strah srečanja z drugimi avtomobili kadar se peljem po njej. Toda nekako me ne zmerjajo več s prekleto Ljubljančanko, ker sem s selitvijo zamenjala tudi registrsko tablico. Beseda Ljubljančanka je postala nekako nostalgična. Vesela sem, če me še kdo tako poimenuje. Vsekakor je ne jemljem kot žaljivko. In če kdaj v avtu sama pri sebi vpijem “Ljubljančan nesposoben”, ko srečam avto z ljubljansko registracijo, ki vozi povsod drugod samo po svoji strani ne, s tem ne žalim Ljubljančanov. Isto bi zatulila, če bi bila tablica naprimer Celjska. No ja, takrat bi bilo besedilo “Celjan nesposoben!”

Včeraj sem gledala Piramido na nacionalki. Nikakor ne morem razumeti kaj je tako žaljivega v besedi cigan. Mar ni to poimenovanje neke etnične skupine? Tako kot npr. indijanci? Zakaj je Rom užaljen, če mu rečeš, da je cigan? Ali pa naprimer beseda zamorec. Prešeren jo prav neovirano uporablja, če jo bom jaz izrekla, bo pa to žalitev. Halo? Spomnim se, ko smo se v šoli še zmerjali z bosancem, pa smo morali na zagovor h razredničarki zaradi tega. V tem primeru je bilo to najbrž tudi zato, ker v resnici nihče od nas ni bil Bosanec.

Po eni strani tako opevamo pestrost Slovenije, od prelepih gora, do čudovitega morja, pa panonska nižina, pa vinske trte… Po drugi strani pa nas moti različnost naroda, ki prebiva v njej. Motijo nas Gorenjci, pa Štajerci, Dolenjci, Primorci, da o Ljubljančanih ne govorim. Kjerkoli sem se pojavila izven Ljubljane, so me gledali postrani. Pha, Ljubljančanka. In potem še kategorija priseljencev; južni bratje, cigani, Italijani, Madžari…

V študenskih časih sem se srečevala s študenti iz cele Slovenije, pa s tistimi izven nje in vedno sem bila mišljenja, da nas raznolikost bogati. Še vedno tako mislim. Ampak vedno bolj spoznavam, da sem v manjšini. Tako radi gremo potovat v daljne kraje in tako radi opisujemo ljudi, ki jih srečamo, ampak bog ne daj, da pride kdo od njih v Slovenijo živet. Taki smo. Pa saj nismo edini. Zagotovo so tudi po drugih državah nestrpni do tujcev. Oče zelo rad poudari kako so ga imeli v Nemčiji za poden Evrope. Pa so ga začasno uvozili zaradi znanja. Ampak še vseeno je bil samo Slovenec.

Zdaj sem obdelala toliko tem, da se je bistvo čisto izgubilo. V bistvu sem samo hotela povedati, da je kljub vsemu pestrost narodov dobra. Vsak ima svoje posebnosti. Ni nujno, da Ljubljančani ne znamo vozit po ozkih regionalnih cestah in ni nujno, da se Primorec ali pa Štajerc ne znajdeta dobro v kaosu ljubljanske gneče. A razumeš?

Lp. Mlekarca